33 PROTI ANTIMIKROBIKOM

Antimikrobična odpornost je zmožnost mikroorganizmov, da nevtralizirajo učinek zdravil, ki se proizvajajo, da bi jih premagali. Gre za naravni biološki pojav, vendar so v zadnjem času k pospešitvi teh obrambnih mehanizmov prispevali različni dejavniki, kot so: neprimernost ali zloraba terapevtskih antibiotikov v humani in veterinarski medicini; slabe higienske ukrepe in ukrepe za preprečevanje okužb v zdravstvenih ustanovah in na ravni kmetij; ali pomanjkanje novih učinkovitih antimikrobikovnih alternativ.

Neučinkovitost zdravil povzroča neposredne hude učinke, kot so daljša bolezen, povečana umrljivost, daljše bivanje v bolnišnicah, pomanjkanje zaščite zdravil v operacijah in zdravstvenih postopkih ter višji stroški. Boj proti antimikrobični odpornosti je postal svetovni izziv na področju javnega zdravja.

Bistvo pristopa „eno zdravje“ k boju proti antimikrobični odpornosti je razumevanje, da so za ustrezen in učinkovit boj proti antimikrobični odpornosti potrebna usklajena skupna prizadevanja v vseh sektorjih zdravja ljudi, veterinarske medicine in okolja. Vključevati mora partnerstva med tistimi, ki delujejo na stičišču več sorodnih disciplin, pri čemer morajo sodelovati veterinarji, zdravniki, epidemiologi, raziskovalci na področju javnega zdravja in ekologije, pri čemer je doseganje soglasja odvisno od politične zavezanosti.

Razvoj okrepljenih sistemov nadzora in preudarna raba antimikrobikov v humani in veterinarski medicini sta ključni področji za ukrepanje politike EU proti antimikrobični odpornosti.

Na mednarodni ravni se želi Unija osredotočiti zlasti na izvajanje zavez v zvezi z antimikrobično odpornostjo v mednarodnih forumih, vključno z globalnim akcijskim načrtom SZO o antimikrobični odpornosti ter resolucijama WOAH in FAO. Ohranjanje političnega zagona, osredotočanje na naslednje korake ter povečanje mednarodne ozaveščenosti in sodelovanja so pomembni elementi nadaljnjega ukrepanja.

EU ima lahko kot eden največjih trgov za kmetijske proizvode pomembno vlogo s spodbujanjem svojih standardov in ukrepov za boj proti antimikrobični odpornosti s svojimi trgovinskimi partnerji. Cilj predlaganega usposabljanja bo torej okrepiti EU kot „močnejši svetovni akter“ ter nadgraditi obstoječe odnose in olajšati politični dialog z vključenimi državami.

Na tečaju se obravnavajo naslednje teme:

• Dejavniki pojavljanja antimikrobične odpornosti pri zoonotskih in drugih bakterijah, pomembnih za javno zdravje, ter splošni koncepti, povezani z antimikrobično odpornostjo. Pristop „eno zdravje“ in učinki odpornosti proti antimikrobikom v svetu.
• Akcijski načrt Evropske komisije proti naraščajoči nevarnosti protimikrobne odpornosti s poudarkom na pristopu „eno zdravje“.
• Pregled pravnega okvira EU, ki se uporablja za antimikrobično odpornost in uporabo antimikrobikov.
• Ustrezne mednarodne pobude in standardi na področju odpornosti proti antimikrobikom.
• Praktična uporaba določb EU o spremljanju antimikrobične odpornosti pri zoonotskih in drugih bakterijah, pomembnih za javno zdravje. Razprava o nadzoru odpornosti proti antimikrobikom v regiji.
• Smernice Komisije o preudarni rabi antimikrobikov v veterinarski medicini in zdravju ljudi.
• Primeri dobrih praks za strategije in ukrepe, namenjene spodbujanju in krepitvi preudarne rabe antimikrobikov, vključno s primeri uspešnih zasebnih standardov ali politik, povezanih z antimikrobično odpornostjo.
• Razprava o vprašanjih, povezanih s pojavom, dejavniki in ohranjanjem odpornosti proti antimikrobikom v okolju, kar zagotavlja regulativni vpogled EU. V zvezi z antimikrobično odpornostjo v okolju se bo razpravljalo o metodologiji za oceno tveganja vira, poti in receptorjev.

Tečaj usposabljanja je namenjen predvsem:

• Odločevalci in oblikovalci politik, višji uradniki pristojnih organov za javno zdravje.
• Odločevalci in oblikovalci politik, višji uradniki, ki se ukvarjajo z zdravili za uporabo v veterinarski medicini pri pristojnem organu.
• Odločevalci in oblikovalci politik, višji uradniki iz primarne proizvodnje živali, ki naj bi bili pristojni organi za živila.
• Odločevalci in oblikovalci politik, višji uradniki pristojnih organov za varnost hrane.
• Odločevalci in oblikovalci politik, višji uradniki na področju ocenjevanja okoljskega zdravja in tveganja za okolje.
• Višji uradniki, ki delajo v nacionalnih in/ali regionalnih mrežah, povezanih z odpornostjo proti antimikrobikom.
• Brez zgoraj navedenega bi bili udeleženci lahko sprejeti, če bi delali v javnih združenjih ali ustanovah, ki delujejo na področju boja proti antimikrobični odpornosti.